IZ KRITIK
(po časovnem zaporedju objav)


Šelestenje je vsaj zame, najprijetnejše presenečenje letošnje slovenske filmske produkcije… … Čeprav Šelestenje ne streže z lahko temo, ne, tu je temnejša stran medčloveških odnosov, ki jih je v taki ali drugačni obliki skusil že vsak od nas, pa je katarzičen, silovit, čustven in prepričljiv… …Končni izdelek je pač veliko več kot kak drug, ki je iz državne malhe dobil veliko več podpore in denarja.
   -Samo Rugelj (Premiera, Ljubljana, št. 36, od 03. do 16. aprila 2002)

Skladnost ekipe se pozna predvsem v celostni dovršenosti končnega izdelka;
Šelestenje je najbolj dodelan film letošnjega portoroškega festivala. Edini, za katerega zgleda, da se je kdo o njem zares kritično pogovarjal, preden se je šlo na snemanje. Film se je snemal iz roke, vendar če ste sedaj pomislili na švigajočo Dogmo 95, popravite misel; kamera je stabilna in kontrolirana, končni efekt pa se od kakšnega visokoproračunca sploh ne razlikuje.
   -Peter Zupanc (Novi tednik, Celje, 11. aprila 2002)

Prva zasluga ustvarjalcev tega filma je, da so ga uspeli zadržati znotraj prepričljivega realističnega okvirja. To mu daje fabulativno čistost in dramaturško čvrstost… …Ustvaril je gostoto odnosov, ki ponujajo - kar zadeva novejši slovenski film - nevideno psiho-socialnosliko… … Začne se z informacijo, da mu gre zares - in jo zdrži do konca.
   -Peter Kolšek (Delo, Ljubljana, 13. aprila 2002)

Težko boste našli slovenski film v katerem igralci bolj uživajo v besedah.
   -Marcel Štefančič, jr. (Mladina, Ljubljana, 15. aprila 2002)

To je eden redkih, v zadnjem obdobju »novega« ali »mladega« slovenskega filma pa sploh edini film, v katerem se znajo pogovarjati… … Na koncu trije med njimi (junaki filma, op. Triglav film) ostanejo sami, toda ne v kakem dokončnem, marveč prej začasnem stanju, kot da bi si vzeli čas za premislek. In ves film z izjemno senzibilnostjo, zrelostjo in resnostjo govori prav o tem, kako je to enostavno in obenem težavno.
   -Zdenko Vrdlovec (Dnevnik, Ljubljana, 16. aprila 2002)

Pristna psihološka študija.
   -Uroš Smasek (Večer, Maribor, 17. aprila 2002)

Šarmantna in duhovita drama, ki dejanje vseskozi črpa iz značajev, sesuva tudi velike tabuje slovenske kinematografije… … Film odličnih igralskih nastopov, jasne režiserjeve vizije in odličnega scenarija, ki je nastal kot sad igralskih improvizacij se navdihuje s konceptom preprosto, človeško in odlično.
   -Dražen Štader (Vikend magazin, Ljubljana, od 20. do 26. aprila 2002)

Film se loteva univerzalne teme razmerja med moškim in žensko in prikaže tako njegove temne kot tudi svetle trenutke. Ob tem ne zdrsne niti v malodušje zaradi prvih niti v pretirano lahkotnost zaradi drugih.
   -Jurij Emeršič (Družina, Ljubljana, 21. aprila 2002)

Janez Lapajne tudi v celovečernem prvencu ne pozabi, zakaj so bili njegovi študentski filmi tako čudoviti: »krivo« je mojstrsko vodenje igralcev, ki se zlijejo v eno z liki, katere upodabljajo.
   -Aleš Čakalič (Teletekst TV Slovenija, april/maj 2002)

Po tematski plati film ne kaže nezdravih ambicij, da bi skušal za vsako ceno odkrivati povsem nova, še neobdelana področja medčloveških odnosov, hkrati pa se zna upreti še bolj nevarni skušnjavi, da bi do kraja zaprl kakšno kočljivo poglavje teh odnosov… …
Šelestenje pritegne s svežim, sproščenim, vendar hkrati dokaj jasno zamišljenim in prizadevno izpeljanim igralskim konceptom, z »mehkim«, a ne preohlapnim režijskim pristopom in še zlasti z odkritim veseljem do verbalnega komuniciranja. Slednje je za slovenski film že pravi dosežek.
   -Bojan Kavčič (Stop, Ljubljana, 02. maja 2002)


Šelestenje, zmagovalni film 5. Festivala slovenskega filma, že nekaj časa navdušuje vse tiste, ki so se, čeprav je film slovenski, pogumno in brez predsodkov odpravili v kino. Film je namreč nadvse prisrčen, prepričljiv in življenjski - takšen, da začne gledalec nehote iskati vzporednice s svojim lastnim življenjem in nemalokrat celo pozabi, da sploh sedi v kinodvorani.
   -Tina Barbič (Eva, Ljubljana, maj 2002)

Celovečerni igrani prvenec Janeza Lapajneta je prišel tiho, skoraj neopazno, brez samoumevnega medijskega pompa, ki praviloma spremlja nastajanje celovečercev pri nas. Prišel je tiho in vstopil v zgodovino… Ne zato seveda, ker je na 5. Festivalu slovenskega filma v Portorožu »pometel« s konkurenco in prejel vse tri velike nagrade - nagrado občinstva, nagrado filmskih kritikov in nagrado žirije za najboljši film… …
Šelestenje je pomemben cineastičen podvig iz povsem preprostega razloga: ker je dober film (seveda pa nikakor ne edini na letošnjem Portorožu). In vsak dober film na Slovenskem je - zaenkrat še vedno - zgodovinsko dejanje.
   -Andrej Šprah (Ekran, št. 3, 4, Ljubljana, 2002)

Tiho zmagoslavje poglobljenih improvizacij.
Šelestenje, slovenska drama o medsebojnih razmerjih, predstavlja omembe vreden celovečerni prvenec Janeza Lapajneta in njegovega kvarteta glavnih igralcev… … Lapajne zanesljivo, čisto in brez manipulativne sentimentalnosti, predstavi splošno razumljena vprašanja sporazumevanja, zvestobe, ljubosumja, hrepenenja in frustracij. Tako, da je omogočena prosta pot temeljni spodobnosti oseb.
   -Eddie Cockrell (Variety, od 16. do 22. septembra 2002)